O božiču

Kot vsaka stvar se tudi adventni čas počasi izteka. Božič je pred vrati, za mnoge, tako verujoče kot neverujoče, najlepši praznik v letu. Ob božiču se po navadi zbere vsa družina in čeprav je to krščanski praznik, je bolj pomembno, da je to predvsem družinski praznik. Praznik topline in svetlobe.

Tako so ga namreč praznovali že veliko pred krščansko dobo. Naši predniki so v tem času slavili rojstvo novega sonca, ki z zimskim solsticijem 21. decembra ponovno preveša temno polovico leta v svetlo. Samo ime praznika (božič) je nastalo pred prihodom krščanstva in se je ohranilo pri Slovencih in drugih Južnih Slovanih. Nakazuje na sina boga ali na malega (sončnega) boga, ki se rodi na zimski sončev obrat. Starosvetni božični čas je močno povezan tudi z obrednim ognjem. V tem času so kurili kresove, tu pa je bila dobro znana tudi indoevropska obredna šega zažiganja drevesnega panja na domačem ognjišču. Ognjišče je bilo včasih pomemben vir toplote, predvsem pa središče družinskega zbiranja. Dimnik je pomenil povezavo zemlje z nebom, na ognjišču pa naj bi živeli duhovi prednikov, ki skrbijo za življenje, srečo in blaginjo vseh živih. Konec 19. stoletja so zaradi opuščanja odprtih ognjišč ti običaji začeli zamirati. Veliko običajev, ki jih krščanstvo ni moglo izkoreniniti, je sčasoma izgubilo magično vsebino in pomen, mnogi pa so se celo povsem prepletli s krščanskimi obredji. Več o njih lahko preberete tu.  Sicer pa, dragi bralci, ne glede na kako tradicijo opirate božič, naj bo lep. Prijazen, poln topline in ljubezni. Preživet v krogu vaših najdražjih.